Nekaj besed o razstavi plakatov Solidarnost

foto: Asiana Jurca Avci

Med 26. marcem in 15. aprilom ste si lahko ogledali razstavo izbranih plakatov, ki so nastali v okviru natečaja Plaktivat na temo solidarnost. Umetnostna zgodovinarka in ljubiteljica plakatov Tamara Mateša je tudi tej razstavi namenila nekaj svojih razmišljanj.

Solidarnost se splača

Že ptice po ljubljanskih drevoredih čivkajo, da imamo v mestu novo galerijo, takšno na prostem, prijazno vsem razmeram, le kakšna vremenska ji kdaj zagode. Razprostira se ob krajši stranici Leninovega parka – tisti nasproti Metalki – in specializira za plakate. Razstavni prostor je ploščad pod plavim nebom, eksponati pa so razstavljeni v svojem skoraj čisto naravnem habitatu, le da je plakatnih mest na tej malce nad nivo ulice dvignjeni ploščadi na kupu nekaj več kot običajno in da so razstavljeni plakati vselej tematsko povezani. Tokratni sporočajo, da je ravno v tem ključ: v povezovanju, v vzajemni pomoči, v solidarnosti, ki je bila tema zadnjega Plaktivatovega natečaja. Plaktivat? Tudi o tem že dolgo pojejo mestne ptice, na ulicah pa nas je v začetku marca že trinajstič po vrsti nagovoril zmagovalni plakat, katerega osnovno vodilo je bilo, kot vsakič do sedaj, vsaj pikico izboljšati družbo, v kateri sobivamo. Med prispelimi predlogi je zmagovalca izbrala strokovna žirija, skupaj z njim pa je na plakatni ploščadi pri Figovcu razstavljena še peščica najboljših.

foto: Asiana Jurca Avci

Ponarodelo velja in vsaj v teoriji drži, da si gre v stiski ponuditi roke, zato solidarnost svojo podobo najpogosteje najde v različnih prizorih, kjer nastopajo ravno te. Eden takšnih posebej krasnih, mehkih in nežnih, je fotografija, na kateri si pisane roke delijo mandarino – sadež, ki kliče po solidarnosti. Takšne, tople in prijetne, so tudi barve plakata, ki prijazno opominja, naj bomo drug drugemu steber. In ta ista žametna toplina je tisto, kar veje iz zimskega prizora, kjer snežak odlomi košček nosu in ga ponudi zajcu. Prav poseben učinek ima ta plakat na mimoidočega, ki pred njim zastane, postoji, potem pa si – morda se je zgodilo tudi vam – oddahne. Če bi karkoli moralo postati nova normalnost, je to solidarnost, pravi hrvaški filozof Srećko Horvat. V resnici je to edina normalnost, na katero smemo pristati, kar pa ne bo dovolj, ravno v tem kupu snega tiči zajec: zanjo se bo treba boriti. Ni nekaj, kar bi se zgodilo samo od sebe, je skupna misija, h uresničitvi katere bo svoj kamenček moral pristaviti vsak. Ni nekaj, kar se zgodi, je nekaj, kar se zgradi.

Novost prvega letošnjega natečaja je bila študentska kategorija, kjer je med rešitvami, ki so jih predlagali študentje, zmagovalca izbrala skupina mladih domačih ustvarjalcev. Na najboljšem plakatu si morda najslavnejši roki v svetu umetnosti podajata enega najbolj esencialnih predmetov iz vsakdanjega življenja. V resnici smo, za nekatere pred Bogom, zagotovo pa vsaj še nekje, vsi enaki in v takšni vsem skupni stiski si je treba podati roko in kdaj rolico. Dobrota ima dolge noge, pravi plakat na katerem kokoš, naša kokoš, vsi mi, odločno šiba v boljšo družbo. Zasuk dveh pregovorov pronicljivo in duhovito opozarja na nujen pretres vrednot: dobrota ni sirota, ravno nasprotno, splača se. Margita Stefanović je nekoč dejala, da je ljubezen edino, kar raste, ko jo deliš. Enako je s solidarnostjo. Zato, kot pravi zapis na dnu plakata z drvečo kokošjo: »Nehajmo biti sebične pizde.« Tamara Mateša, TAM-TAM Inštitut