V Ulični galeriji smo odprli sedmo razstavo v ciklu UL ALUO izpostavlja: nagrajeni študentski projekti. Julija Brudar in Lučka Centa sta predstavili dve na prvi pogled zelo različni magistrski deli – skupnostno kuharico trnovskih blokov in instalacijo iz odpadkov. Na odprtju pa se je pokazala tudi nepričakovana povezava med njima: hrana. Ena zgodba govori o tem, kaj in kako jemo, druga tudi o tem, kaj za nami ostane, ko pojemo.
Julija Brudar je knjigo Banane iz Ljubljane zasnovala kot raziskovanje skupnosti in življenja v trnovskih blokih. Med njihovimi prebivalci je zbirala recepte in anekdote ter jih povezala v ilustrirano skupnostno kuharico – format, ki je bil nekoč precej bolj prisoten, danes pa je skoraj pozabljen.
Recepti segajo od hitrih kosil in zimskih enolončnic do jedi za goste in peciv. Sami po sebi morda niso bistveno drugačni od tistih v kateri koli drugi soseski, skupaj z osebnimi zgodbami stanovalcev pa postanejo svojevrsten dokument časa in skupnosti.
Kot je povedala na odprtju, bi raziskovanje lahko nadaljevala še leta, saj v blokih živi toliko ljudi in zgodb. Projekt se je zaključil tudi zato, ker se je sama preselila iz Ljubljane, knjiga pa bi nekoč lahko zaživela tudi v izdani obliki. Delček Trnovega je Julija prinesla tudi na Vegovo – za odprtje je po enem od zbranih receptov spekla gibanico.
Ko odpadek postane subjekt
Povsem drugačno pot je ubrala Lučka Centa z magistrskim delom Materializacija performativnosti / ARTE-FAKT. Izhajala je iz razmisleka o odpadkih kot artefaktih naše družbe: predmetih, ki jih zavržemo in nanje praviloma nehamo misliti, čeprav s tem ne izginejo.
Za projekt je smeti pobirala po ljubljanskih ulicah, med drugim v Šiški, Tivoliju in okolici UL ALUO, ter pri tem snemala svojo roko in proces zbiranja. Da je nastal kup materiala za delo, je samo v Ljubljani smeti pobirala približno 21 ur, v Mariboru pa še 12.
Toda pri delu ne gre zgolj za količino odpadkov. Lučko je zanimalo, kaj se zgodi, če jih ne razumemo več kot množico posameznih zavrženih predmetov, temveč kot nekakšno enotno entiteto, ki se razprostira po planetu. Odpadki zanjo nosijo sledi naših življenj in širših sistemov, v katerih živimo – tudi tega, kako se prehranjujemo in kako hrana sploh pride do nas.
Iz zbranega materiala je ustvarila objekte, ki v instalaciji visijo v prostoru. Gledalec se premika med njimi, z menjavanjem perspektive pa se spreminja tudi odnos med telesom in objekti. Odpadki tako niso več zgolj pasivna snov, ki smo jo odvrgli, ampak dobivajo lastno prisotnost in postajajo skoraj nekakšni agenti v prostoru.
Instalacija se ob vsaki postavitvi prilagodi prostoru, zato nobena njena različica ni povsem enaka. Delo je bilo tudi Lučkina prva samostojna razstava, decembra pa bo predstavljeno na Drava Art Biennalu.
Dve zgodbi, en vsakdan
Čeprav magistrski deli izhajata iz različnih področij in uporabljata povsem različne pristope, se njuni zgodbi srečata prav v najbolj vsakdanjem dejanju – prehranjevanju. Julijini recepti govorijo o hrani kot prostoru srečevanja, spomina in skupnosti. Lučkini odpadki pa pokažejo tudi drugo stran istega vsakdana: materialne sledi tega, kar porabimo.
Od recepta, ki potuje med sosedi, do embalaže, ki lahko preživi človeka. Oboje pripoveduje nekaj o tem, kako živimo.
Razstava UL ALUO izpostavlja: Julija Brudar & Lučka Centa bo v Ulični galeriji na Vegovi na ogled do 29. septembra 2026.
