Vsebina: Kavč festival 2025
Naročnik: Društvo ljubiteljev gradu Snežnik
Oblikovanje: Petra Grmek

Odprite okna, odprite duri umetnosti in kulturi! V 150 kuhinjah in dnevnih sobah, v galerijah in muzejih, v pisarnah, na skednjih, v kleteh, planinskih kočah in drugih nenavadnih prostorih se bo odvil deseti subkulturni KAVČ FESTIVAL.

_ _ _

Razstava Boris Podrecca: Delto reke spremeniti v morje
Naročnik: Center Rog
Oblikovanje:

Vabimo vas na odprtje razstave Boris Podrecca: Delto reke spremeniti v morje, ki bo v Veliki dvorani Centra Rog v petek, 31. januarja 2025, ob 19. uri. Odprtje razstave bo z nagovorom pospremil župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković. Na dan odprtja ob 17. uri vabljeni tudi na javno predavanje arhitekta Borisa Podrecce, ki bo v Mali dvorani Centra Rog.

Razstava predstavlja pregled dela arhitekta in predavatelja Borisa Podrecce (r. 1940), ki je ob mednarodnem arhitekturnem delovanju vse od osemdesetih let dalje vplival tudi na prepoznavnost in razvoj slovenske arhitekture. Z razstavama o Plečniku in Fabianiju na Dunaju ter izjemno prodorno razstavo o Plečniku v Parizu leta 1986 je slovensko arhitekturo 20. stoletja umestil na svetovni arhitekturni zemljevid. Svet pa je v Slovenijo pripeljal z angažmajem in gostujočimi predavatelji na Piranskih dnevih arhitekture ter rednim sodelovanjem s slovensko arhitekturno in umetniško stroko. Prav tako je svoj pečat pustil s svojo zgrajeno arhitekturo, ureditvami odprtih javnih prostorov, interierjev in stavb najrazličnejših meril.

_ _ _

Ljubljanska premiera predstave POČEMUČKA: 150 BPM
Naročnik: Gledališče Glej
Oblikovanje: Grupa Ee (Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović, Eva Bevec)

50 BPM je glasbeno-gledališko predavanje s srčnim utripom. V središče tako simbolno kot dejansko postavi motiv kože – čutila, platna ter meje telesa – in jo uporabi kot vzvod za tematiziranje sodobnosti, v kateri med drugim prepoznava simptom preobilja zunanjih dražljajev, mimobežnih informacij in podob.

A predavanje na zastavljena vprašanja ne odgovarja, temveč jih subvertira v obsesijo. Monopolu vizualnega v (zahodnem) svetu nastavi haptično protiutež, začenši s telesi, ki jih performerji zastavijo kot torišče političnega, javnega in intimnega. Koža ni več meja, temveč postaja prehod med imaginarnim notranjim in realnim zunanjim. Znoj je le njuna najočitnejša vez. Kje se telo začne in konča? Če je koža najpomembnejši senzorični in za socializacijo ključen organ, lahko v njej vidimo tudi temelj skupnosti. Če stopimo korak dlje, lahko v 40.000 odmrlih celicah, ki jih koža vsako minuto izloči (in nadomesti), te pa se pretvorijo v prah, uzremo svoj odsev v obliki »neživega« sveta.

_ _ _

Siva cona
Naročnik: MGML
Oblikovanje: Dexter Sinister

Ste se nekje vmes: v sivi coni v medetaži velikega javnega umetniškega centra. Zgradba je prvotno služila kot tovarna sladkorja in je bila postavljena leta 1838. Sčasoma se je spremenila v cenovno ugodna bivališča, v katerih so živeli tovarniški delavci in vojaki, umetniki in pisatelji, ter postala kulturno središče. Ker je objekt daljše obdobje propadal, ga je mesto Ljubljana odkupilo in obnovilo v prvotno podobo ter ga leta 2021 ponovno odprlo pod imenom Cukrarna.
Ta vmesni prostor ima nižje strope kot bele kocke galerijskih prostorov, ki ga stiskajo z zgornje in spodnje strani. Ni bil zasnovan kot razstavni prostor, temveč kot kraj za dogodke, pogovore, srečanja in druge začasne dejavnosti. V prihajajočem letu bo za opremo in programsko zasnovo prostora poskrbel tandem Dexter Sinister.
Projekt Siva Cona bo potekal vse do Oktobra 2025, v tem casu pa bo vsak mesec predstavljen nov video.

_ _ _

Premiera predstave Boško in Admira
Naročnik: Slovensko mladinsko gledališče
Oblikovanje: Grupa Ee

Izhodišče projekta je vojna fotografija objetega mrtvega para na mostu Vrbanja. Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz okupiranega Sarajeva, vendar ju je nekaj metrov pred mejo ustrelil še danes neznani ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par kljub nasprotovanju obeh družin poimenovala »sarajevska Romeo in Julija« in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo in simbol ljubezni, ki jo je pokosila vojna. V fotografiji se tako skriva cel kup neodgovorljivih vprašanj o tem, kako javnost reagira na tovrstne podobe, in o tem, ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih. Onkraj okvira konkretnega posnetka pa se odpira širša problematika vojne fotografije: njenega namena, cilja, etičnosti, učinkovitosti, zmožnosti šokiranja danes. Ko je tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote, je v podobnem položaju kot predstava – govori o stvari, ki je ni mogoče ubesediti.