Izraznost njunih fotografij je direktna, sporočilo pa ostane dovolj odprto, da se lahko gledalec vpraša dovolj splošno in morda upravičeno: zakaj je to tu, v galeriji, zakaj je to umetnost?
Fotografsko delo Roberta Marina in Matjaža Rušta bi najlažje lahko primerjali z mešanico punka (v glasbenem jeziku) in campa (v likovnem jeziku ’80ih) stilov. Izraznost njunih fotografij je direktna, sporočilo pa ostane dovolj odprto, da se lahko gledalec vpraša dovolj splošno in morda upravičeno: zakaj je to tu, v galeriji, zakaj je to umetnost?

Ravno svežina skozi pogled objektiva dvojice avtorjev Najlepše mesto na svetu je to, kar daje celotni zgodbi, ki se jo na prvo žogo da brati tudi kot satiro, avtentičnost. Avtorja, ki prispevata k vsakodnevnemu drugačnemu vpogledu na podobe mesta Ljubljane, se ne lotevata stereotipnih turističnih prizorov prestolnice, a se jim tudi ne izogibata, le da zaradi procesa njunega ustvarjanja – gre namreč za precej bolj nekontrolirano okolje, saj so njuni posnetki post-produkcijsko večinoma neobdelani, kadrirani v ‘neklasično’ kompozicijo, ki smo je vajeni iz ti. ‘lepe’ umetnosti in koketirajo z nami na predrznejši način kot po navadi – lahko njun izbor mimoidočega gledalca zbega.

Odprtje razstave Najlepše mesto na svetu ~ Foto: Matjaž Rušt
Obenem naključnost izbora ni vedno pogojena z zgodbo, ki nam jo sporoča kader, saj v njunem delu zasledimo tudi primarni klic po poenostavljenem, a ne vedno lažjem načinu dojemanja okolice.
Za Ulično galerijo sta pripravila duhovit izbor ene svojih fotografij, katerih več si lahko ogledate tudi na njunem blogu, kjer se je Najlepše mesto na svetu tudi najprej začelo javno izpostavljati.
Otvoritev: petek, 27. 03. 2015, ob 17ih // Vegova ulica, Ljubljana