V novi epizodi podkasta Vidno polje gostimo Matijo Kocbeka, oblikovalca in ustanovitelja studia Reformatik, ki ga je stilsko težko ujeti. In to ni naključje. Namesto prepoznavnega avtorskega podpisa ga zanima, kaj potrebuje posamezen projekt. Vsakega poskuša obravnavati kot svojo celoto, ga razstaviti in zanj poiskati drugačen vizualni jezik. Če se mora na poti naučiti česa novega, toliko bolje
Kako iz slikarstva pristaneš v oblikovanju? Zakaj iz želje, da bi bil zares dober v eni sami stvari, postaneš generalist? Koliko se mora oblikovalec prilagajati projektu in koliko ga lahko obrne po svoje? In kaj se zgodi, ko se ideja, s katero si začel, med procesom spremeni?
Matijeva pot ni bila ravna. Še pred koncem srednje šole je oblikoval znamke za razpise Pošte Slovenije, nato študiral likovno pedagogiko in slikarstvo, ob študiju pa že delal v oglaševanju. Danes z Gregorjem Pogačnikom vodi Reformatic studio, ki se glede na projekt širi z različnimi sodelavci in znanji. Podobno se je skozi leta razširil tudi njegov oblikovalski repertoar. Čeprav je nekoč občudoval ustvarjalce, ki eno samo stvar obvladajo do potankosti, je sam pristal drugje: pri generalizmu.
Prav ta širina je ena od rdečih niti pogovora. Pri prvi celoviti podobi, ki je nastala pod imenom Reformatic, se je lotil 3D-karakterjev in poskušal iz svojega takratnega znanja iztisniti maksimum. Rezultat? Nekaj »trial and errorja«, kakšen »nervous breakdown« in nova veščina več.
Podobno odprto se loteva tudi plakata. Reformatic studio je v zadnji sezoni oblikoval komunikacijo ljubljanske Drame, kjer je proces vse prej kot statičen. Predstava se med vajami spreminja, vizualna komunikacija pa mora pogosto nastati, še preden je jasno, kakšna bo njena končna podoba. Oblikovalec tako išče tisto eno stvar, ki bo predstavo ujela, še preden je ta povsem ujela samo sebe.
V pogovoru odpremo plakate za Prva beseda je mama, Vranico, Osvoboditev Skopja in Voranca. Pri slednjem se pojavijo pank, konj, oljni pasteli, celo ideja o tetovaži in na koncu tisto, kar ustvarjalni proces včasih najbolj učinkovito premakne z mrtve točke. Deadline. Kot pravi Matija, »največji stimulator, ki sproducira končno rešitev«.
Od gledališča skočimo še v digitalni trash, stare uporabniške vmesnike in kampanjo za Radio Študent, pa k Mockupu, spletni knjižnici ljubljanskih plakatnih mest, ki je nastala skupaj s TAM-TAM in Europlakatom. In ker pogovor teče tudi mimo nagrad, izvemo še, katera branža naj bi jih imela več od oglaševanja. Namig: ni oblikovanje.
Predvsem pa govorimo o procesu. O tem, zakaj Matija za vsak projekt išče nov vizualni jezik, zakaj se noče zanašati na isto finto, ki je delovala pred tremi leti, in zakaj je lahko prav stilska neulovljivost ena zanimivejših oblikovalskih pozicij.
Od slikarstva do plakata, od specialista v teoriji do generalista v praksi. In nekje vmes dovolj poskusov, zgrešenih poti in rokov, da stvari na koncu vendarle nastanejo.
Prisluhnite novi epizodi podkasta Vidno polje na vseh pretočnih platformah. >> POSLUŠAJ
Epizoda je bila posneta v studiu Radia Študent.
Izbor del, o katerih govorimo:
Festival Junij, Mestna občina Ljubljana
Prva beseda je mama / Vranica, SNG Drama Ljubljana
Voranc, SNG Drama Ljubljana
Osvoboditev Skopja, SNG Drama Ljubljana
Radio Študent, kampanja za namenitev dela dohodnine
